Ne bom več luzerka je naslov najnovejšega slovenskega filma, ki je pravkar začel svojo pot po kinodvoranah. Režiserka in scenaristka Urša Menart gledalcem predstavi zgodbo Špele, umetnostne zgodovinarke, ki tik pred svojim 30. rojstnim dnevom ugotovi, da je "luzerka". Njeni prijatelji (vključno s fantom) so v želji po boljšem zaslužku in življenju že zdavnaj zapustili Slovenijo, ona pa trmasto vztraja doma, kjer se preživlja s slabo plačanimi zaposlitvami za določen čas in delom na črno. Film je zamišljen kot grenko - sladka pripoved o generaciji, ki je v slovenski sedmi umetnosti bila več let nekoliko spregledana; o generaciji blizu 30. let, ki se boji odrasti, pa ne zato, ker si tega ne bi želela, ampak ker ji zato primanjkuje ustreznih pogojev. Špelina zgodba je tako zgodba marsikaterega mladega izobraženca pri nas, ki se mora navkljub visoki izobrazbi poniževati s priložnostnimi deli in pošteno garati za drobiž.
Film je Menartova predstavila tudi v kinodvorani Delavskega doma Trbovlje, kjer je po končani projekciji sledil še kratek intervju z režiserko, katerega je vodila Katra Hribar Frol. Na sproščenem pogovoru je režiserka obiskovalcem med drugim zaupala mnogo zabavnih anekdot iz ozadja snemanja filma; od tega, kako naporno je bilo snemanje prizora, kjer glavna junakinja sredi noči plava v Ljubljanici pa vse do težavnih postavitev kamere, ki je poskušala v vsakem kadru ujeti še najmanjši detajl, pomemben za zgodbo. Menartova je hkrati povedala, da se končni izdelek ne razlikuje bistveno od prvotnega scenarija, je pa za film imela načrtovanih več koncev, med katerimi so s pomočjo igralske improvizacije izbrali takšnega, ki je bolj odprt in ponuja nekaj upanja znotraj grenke zgodbe o pasteh odraščanja.
